2.del
Začenja se grande finale. Princ karnevala me odpelje do društva Ptuj 1, ki se pripravlja na ples pred občino. To je edino društvo, ki ima za vodjo žensko, Sonjo, za katero bi lahko rekli, da podira stereotipe. S pomočjo princa karnevala se oblečem. Najprej gamaše, nato rutica, ovčja koža, sledijo zvonci in še naglavna maska ter seveda ježevka. Te ne sme kurent nikoli izgubiti, nanjo pa se obesi tudi maska, ko je kurent nima na sebi. In ima jo v bistvu le za nastope, saj je težka in skoznjo se ne vidi najbolje, še posebej, če nimaš narejene po meri. Tako opravljena sem pripravljena na svoj prvi nastop pred javnostjo. Telo je pod ovčjo kožo dobro ogreto, razen navadne majčke ne potrebuješ ničesar drugega. Bolj izpostavljeni so prsti na nogah, ko stojiš pri miru. Ježevka z masko ti pritiska na ramo, a dokler nosiš vse skupaj le nekaj minut, še ni težav, ko pa ti morda pet kilogramov pritiska na leseno palico že pol ure, potem je čas, da ti nekdo pomaga zamenjati masko z desne na levo ramo. Če bom omagala pred osmo zvečer, me pride princ karnevala po gentelmensko rešiti, se zmenimo. Jaz pa upam, da vendarle odplešem kurentov ples.
Za občino čakamo, da nas napovedovalec najavi. Maska na ježevki že pošteno pritiska na ramo, zato mi jo eden od kurentov pomaga zamenjati. Vsako društvo ima tudi hudiča, ki med plesom kurentov pobira dekleta in jih vodi v krog, ki ga sklenejo kurenti. Dekleta so včasih dajala kurentom in hudiču robce, ki jim visijo na ježevkah. Tisto dekle, ki je dalo kurentu robec, pa se je navadno z njim poročilo. Tudi ta tradicija danes ne vzdrži več, je pa še vedno ohranjena v zavesti vsakega, ki se obleče v kurentijo.
Kako dolgo čakamo na nastop, niti ne vem. Pod streho stare hiše se poskušam čim bolj umakniti snegu, ki ves čas naletava, ježevka pa je začela pritiskati tudi na levo ramo. Ostali »sotrpini«, ki so tega že navajeni, me pomirijo, da me bo naslednji dan pač bolela rama. In vlijejo me z vztrajnostjo, ko mi izdajo, da so nekatera dekleta omagala že do točke, kjer se sedaj nahajamo. Nato vprašam hudiča, kaj se zgodi, če slučajno padem. Joj, kurent ne sme pasti, to prinaša nesrečo hiši, živina zboli, kurent pa jo dobi po glavi od gospodinje. Še ena nemalenkost, na katero bom morala paziti. Torej, masko imej vedno na sebi, ježevke ne smeš izgubiti, ne smeš pasti, pleši in skači, če ne gre v krogu, potem izven kroga, ves čas imej na očeh vodjo, ki nosi temno kurentijo. Maske gor!
Zopet potrebujem pomoč izkušenih, nato pa stečem za ostalimi kurenti na prizorišče. Posnemam ostale. Skačem, migam z zvonci in z glavo, vidim, da se dela krog, sklenem krog, plešemo, ves čas sem pozorna, da ne padem, koliko ljudi nas gleda, sploh ne opazim. Dvakrat ulovim s pogledom hudiča, ki teka okoli, iščem vodjo, da slučajno ne ostanem sama, potem pa je že vsega konec. Pet minut slave je minilo. Ali so me pod masko preplavili občutki »vsemogočnosti«? Ne vem, morda na nek način, a sem bila preveč pozorna na to, da ne bom naredila kakšne neumnosti in se izdala – tudi s tem, da sem ženska. Ljudje še namreč vedno pričakujejo, da so pod masko moški.
Ko je ognjeni krst za mano, sledi še pojedina in seveda pijača. V tej ovčji koži te niti v tako hudi zimi, kot jo imamo letos, ne zebe, na toplem pa začneš kuhati vse do obraza. Kurenti se zabavajo, marsikatero sladko in zabavno mi izdajo, nekatere držijo, druge si sproti izmišljujejo. Kot recimo to, da morata dva kurenta okopati tistega, ki je prvič v kurentiji. Zabavno je, sproščeno in prijetno. Tako, kot se za karneval spodobi, ki ga je potrebno z vso tradicijo, pa naj bo poganskega ali kakšnega drugega izvora, ohranjati tudi za prihodnje generacije.
In če me danes vprašate, kako zelo me boli rama, vam lahko izdam, da razen delovne okvare, ki mi jo je povzročil računalnik, ne čutim ničesar. In ko pogledam fotografijo, kjer se kurent ponosno šopiri v namenu, da odžene zimo, se ga še vedno ustrašim, čeprav se pod masko skrivam sama.
Konec
Izpod kurentove maske Katja Petrovec
